Vedno sem bil svojeglav in strmel prosti svojim ciljem, potem pa sem zaplaval v neko dolgočasno življenje, v meni se je naselil strah in moja osebnostna rast je obstala. Najbolj žalostno je, da takrat tega sploh nisem opazil, da sem krivil vse okoli sebe, bil zamorjen, zadirčen, nobenega nisem pustil blizu sebe, a hkrati sem imel v glavi, da vse rešujem, da nihče nič ne dela, da moram vse sam.
No, pa je prišel čas, ko sem sam spoznal, da se mi je osebnostna rast ustavila, da to kar sem govoril in mislil ni v redu in da niso problem ljudje okoli mene, ampak sam. Pa sem začel počasi reševati zadeve, kako postati srečnejši človek in tako se je ponovno prebudila moja osebnostna rast, prav čutil sem olajšanje, da sem si v bistvu dovolil dopovedati ,da vse kar se mi dogaja sem sam odgovoren za to in če sam ne bom spremenil stvari, jih ne bo nihče.
Prvo kar sem se vprašal je bilo, kaj me veseli, kaj je tisto kar me osrečuje in kar hitro pred oči dobil planine in gore. Prvi vikend sem doma povedal, da grem v gore brez slabe vesti, samozavestno in bil resnično prepričan, a je to moja odločitev in da nima nihče pravice odločati, kaj bom sam počel. Pa sem šel, ta vikend je osebnostna rast rasla kot še nikoli, imel sem čas premišljevati, gledati, se opazovati, spoznati marsikaj. Domov sem se vrnil zmatran a poln v srcu in duši, osebnostna rast se je nadaljevala. Prav nič več me ni motilo, če je kdo bil slabe volje, ali pa da mi polagal slabo vest, vedel sem da delam vse prav in nič narobe. Postal sem vedno srečnejši in dober človek, odnosi so se poboljšali, na to pa sem vlival jaz in moja osebnostna rast, to se zavedam šele danes in sedaj vem, da če se osebnostna rast ustavi, potem je človek težko srečen in zadovoljen. …