Šli smo na izlet v naravo in imeli v planu, da obiščemo še eno manj znano a zelo dostopno podzemno jamo, vendar v jamo nismo smeli sami, zato smo poklicali vodiča in se zmenili za čas, kdaj se dobimo pred jamo.
Svetoval nam je, da smo primerno obuti in imamo s seboj ročne svetilke, ker je v jami temno. Fantje so bili zelo navdušeni, polni radovednosti kaj vse bomo videli in , da bo v jami tema, ča nas bo bilo strah. Seveda smo se nasmejali in povedali, da nas nima česa bit strah, ker v jami ni nikogar razen mogoče kakšnih malih žuželk. Možu sem naročila, če gre na podstrešje, da pogleda kje imamo spravljene ročne svetilke in jih prinese. Samo še nahrbtnike z malico pripravimo in smo pripravljeni za odhod. Odpeljali smo do velike jase, kjer smo pustili avto in nato peš nadaljevali proti kraju, kjer je vhod v jamo. Bilo je kar še zgodaj zjutraj in trava je bila kar mokra od jutranje rose. Fanta sta tekala po travi in bila sta že vsa mokra. Dobro, da sta bila obuta v visoke pohodne čevlje.
Kmalu smo že od daleč zagledali moža, ki je stal na robu steze. Predvidevali smo, da je to najbrž naš vodič. Ko smo prišli do njega smo se pozdravili, segli smo si v roko. Bil je prijazen gospod in nas ogovoril in vprašal, če smo ustrezno pripravljeni. Dal nam je kratka navodila, kako mu slediti in nam rekel, da si pripravimo ročne svetilke, ker je v jami tema. Razdelil nam je še čelade v primeru padanja kamnov in šli smo po poti do jame za njim. Jama je bila zaščitena in zaklenjena z velikimi železnimi vrati.
Odprl jih je in stopali smo vedno v bolj temen del jame. V jami smo videli ogromno različnih kapnikov, prebudili smo nekaj netopirjev, gospod je imel pripravljenih nekaj zgodb, ki smo jih z zanimanjem poslušali. V jami je bilo hladno in mokro in brez svetilk ne bi prav ničesar videli, takšna tema je bila.…